orglavec, čembalist, skladatelj, muzikolog, pedagog in publicist je leta 1984 zaključil študij orgel na Akademiji za glasbo v Zagrebu z najvišjo oceno iz orgel in diplomske disertacije „Baročne orgle in orglarstvo na Slovenskem“. Iz orgel se je izpopolnjeval v Pragi in Gradcu. Med leti 1982 in 1986 je poučeval orgle na Orglarskih šolah v Celju, Mariboru in Ljubljani, od 1984 do 1993 klavir na Glasbeni šoli v Kranju, od 2006 do 2011 pa je bil profesor orgel na Konservatoriju za glasbo v Novem mestu. Vodil je poletne mojstrske tečaje iz orgel na Festivalu za staro glasbo v Radovljici in Domu glasbene dediščine v Globodolu. Bizjak je avtor instruktivnih notnih izdaj za čembalo (Ptujska zbirka), klavir (Moj prvi Bach) in orgle (Orgelske skladbe 16., 17. in 18. stoletja).
Od leta 1993 deluje kot samostojni kulturni delavec. Od leta 1989 je zunanji strokovni sodelavec Restavratorskega centra RS pri problematiki obnove baročnih orgel. Med leti 1997 in 2007 je bil umetniški vodja Novomeškega glasbenega festivala in cikla „Koncerti ob svečah“ v Globodolu. V letu 2000 je ob 250. obletnici smrti Johanna Sebastiana Bacha organiziral obsežno serijo koncertov „Bachov orgelski ciklus 2000“, ki ga je v celoti posnel nacionalni radio, leto kasneje pa še ciklus 70-tih koncertov „Orgelska glasba Evropskih narodov“. Od leta 2011 poučuje orgle na svoji zasebni šoli.
Kot glasbeni raziskovalec in publicist je tiskani obliki objavil preko 200 doslej še neobjavljenih orgelskih, čembalskih, komornih ter vokalno-inštrumentalnih skladb iz 17., 18. in 19. stoletja najdenih v arhivih Slovenije in Hrvaške. Med najpomembnejšimi objavljenimi deli so skladbe Antonia Tarsie (1643-1722), Jakoba Frančiška Zupana (1734-1810) in Valentina Lechnerja (1777-1948). Leta 2008 je odkril „izgubljeni“ rokopis prve slovenske opere „Belin“ J. F. Zupana. Na osnovi urejenih in natisnjenih rokopisov je posnel, produciral in izdal niz CD plošč v zbirki „Glasbena dediščina Slovenije“. Pod istoimenskim naslovom je nacionalna TV posnela tudi obsežno serijo oddaj, povečini s posnetki koncertov v živo.
Na podlagi diplomske disertacije „Baročne orgle in orglarstvo na Slovenskem“ (Zagreb, 1983), je skupaj z Edom Škuljem pripravil obsežno monografijo „Orgle na Slovenskem“ (DZS, 1985). Kot pobudnik obnove baročnih orgel na Slovenskem je v okviru tega projekta posnel tri dokumentarne oddaje za nacionalno TV „Orgle na Slovenskem“ (1991-1992), ter 7 CD plošč „Baročne orgle“.
Kot koncertant na orglah in čembalu je od leta 1979 dalje nastopil na preko dva tisoč koncertih na mednarodnih glasbenih festivalih po vsej Evropi, mnoge koncerte so v živo prenašale ali posnele lokalne in nacionalne RTV postaje. Številne posnetke je objavil na preko 50-tih nosilcih zvoka in slike. Posebno pozornost posveča izvedbi skladb na dragocenih historičnih inštrumentih.VIDEO
Med lastnimi skladbami prevladujejo orgelska in vokalno-inštrumentalna dela, od katerih so bila mnoga izvajana na pomembnih festivalih kot praizvedbe. VIDEO
