milko-bizjak
  Zupanova opera Belin
 
MILKO BIZJAK:
PRVA SLOVENSKA OPERA “BELIN”

Izvleček: Prva opera napisana v slovenskem jeziku izvira iz časa narodnostnega prebujanja, ki je vzcvetelo v zadnji četrtini 18. stoletja. Po libretu Antona Feliksa Deva, ki se je ohranil v natisu iz leta 1780 v almanahu Pisanice, jo je uglasbil kamniški skladatelj Jakob Frančišek Zupan. Alegorično sporočilo opere je naravnano proti tuji nadoblasti in poveličuje slovenstvo. Tri nimfe rodnosti (Ceres, Pomona in Flora) v prispodobi slovenskega naroda, častijo Belina (staroslovanski bog svetlobe - sonca) in se postavijo po robu “trinogu” Burji (negativni lik v prispodobi nadoblastnika), ki si jih hoče pokoriti. Glasba opere “Belin” je veljala za izgubljeno vse do leta 2008.

Nastanek dela in pozaba
 
Predloga za uglasbitev dela je libreto Antona Feliksa Deva (1) natisnjen v Pisanicah (2) s skrito letnico 1780 v dvodelnem kronogramu (3) ob koncu “te prepevne preše”(4). Libreto je nastal v času narodnostnega prebujanja, ko so je slovenska inteligenca začela zavedati svojih narodnostnih korenin. Alegorično sporočilo opere (5) Belin niti ne bi tako izrazito narodnostno zavedno izstopalo,če si ne preberemo Devove predhodne proze, ki je v isti brošurici Pisanic objavljena tik pred libretom (6)Opera Belin je posvečena umestitvi novega glavarja Dežele Kranjske Franca Adama plemenitega Lamberga (7). Na to mesto ga je imenovala cesarica Marija Terezija, ki je umrla 29. novembra 1780 (8), Lamberg pa je nastopil novo funkcijo 13.decembra 1780 (9). Natis libreta skorajda ni mogel biti realiziran v letu 1780, saj je ob koncu libreta posvetilo s kronogramom z letnico 1780. Verjetno je ta zvezek Pisanic izšel šele naslednje leto, v vsakem primeru pa je njegova vsebina naletela na buren odmev šele v letu 1781.
 
  

Slika 1: Posvetilo s kronogramom ob zaključku libreta opere Belin
(Almanah: Pisanice od lepeh umetnost)

Dodelan libreto, z natančnimi koreografsko-scenskimi opombami, določitvami arij in recitativov, daje slutiti, da je opera nastala še pred natisom libreta in je bil libreto pred tiskom prilagojen operi. Morda uglasbitev libreta v začetni fazi sploh ni bila namenjena umestitvi Lamberga in sta se avtorja za tako potezo odločila samo zato, da pridobita finančno pomočza postavitev dela (10). Če se poglobimo v alegorično sporočilo libreta, nikakor ne moremo najti pozitivnega odnosa do novega deželnega glavarja, ki je bil pripadnik nemškega plemstva - vsebina opere je namreč sovražno nastrojena do tujcev in poveličuje slovenstvo. Zelo pomembno vprašanje je - ali je bila opera Belin sploh kdaj izvedena - ali pa je bila tik pred postavitvijo cenzurirana in umaknjena s strani oblasti, zaradi izrazite proti oblastniške naravnanosti, ki jo še dodatno podkrepljuje ostala Devova literatura v Pisanicah (11). Eno je gotovo - ni znano, da bi se opera Belin pojavljala na repertoarjih kranjskih gledališč, čeprav je iz zgodovine znano, da je bilo glasbeno dogajanje v Ljubljani v tem obdobju dokaj pestro in se je z ustanovitvijo Filharmonične družbe v letu 1794 še dodatno okrepilo. Franc Adam Lamberg je mesto deželnega glavarja izgubil prej kot v letu in pol, že 18. marca 1782 (12). Kolikšno vlogo so imele pri vsem tem po smrti cesarice Marije Terezije tudi Jožefinske reforme v osemdesetih letih (1782-1790) lahko le ugibamo. Leta 1782 Patent o tlaki za Kranjsko, obremeni manjša gospostva, leta 1784 pa proglasitev nemščine kot uradnega jezika na območju celotne avstro-ogrske države (13) gotovo ni bila naklonjena slovenski operi. Jakoba Frančiška Zupana, ki je deloval tudi kot učitelj, leta 1787 doleti prepoved poučevanja s strani deželnih oblasti, naslednje leto pa mu pogori še hiša na Šutni v Kamniku. Leta 1802 mu umre žena in v letu smrti F. A. Lamberga (1803) in Zupanovi upokojitvi nastopijo za skladatelja hudi časi. Oblasti prosi za višjo pokojnino, vendar neuspešno. Preseli se v Kranjsko goro, kjer živi vse do smrti leta 1810. Z doslej nerazložljivo Zupanovo preselitvijo iz Kamnika v Kranjsko goro je povezana tudi najdba rokopisa opere Belin (14)Da je Zupanova glasbena zapuščina danes “raztresena” vsenaokrog, je v prvi vrsti kriv splet mnogih nesrečnih okoliščin, ki so Zupana spremljale v drugi polovici njegovega življenja. Zupan si je ob prihodu v Kamnik leta 1757 s “cehovsko” poroko z Jožefo, hčerko Valentina Goetzla (1707-1772) župana, organista in pevovodjo, utrdil družbeni položaj. V tem zakonu se mu je od leta 1757 dalje rodilo 10 otrok (15)Jožef Zupan, ima glavne zasluge, da se je večina Zupanovega opusa ohranila po arhivih Frančiškanskih samostanov Slovenije in Hrvaške (16). V frančiškanski red je najverjetneje vstopil že v Kamniku. Orglanja in glasbenega znanja se je bržkone izučil pri Jakobu Frančišku Zupanu. Bil je odličen organist (17) in je najverjetneje tudi kot kopist prepisal veliko število del Jakoba Frančiška Zupana. S premestitvami frančiškanov glasbenikov po samostanih je z njimi naokrog krožila tudi glasba. Tako je edina avtorizirana Zupanova orgelska sonata ohranjena v orgelski knjižici v arhivu frančiškanskega samostana v Klanjcu na Hrvaškem (18). Iz teh dragocenih rokopisov, ki vsebujejo največenostavčnih orgelskih sonat neznanih mojstrov, lahko danes po najdbi Zupanove opere Belin, z gotovostjo pripišemo Zupanu na podlagi iste motivike, še vsaj dve sonati, čeprav so tudi podobnosti tudi v drugih sonatah številne (19)Opera Belin je edino znano delo, kjer se je Jakob Frančišek Zupan “spopadel” s slovenskim besedilom. Vsa ostala znana Zupanova dela imajo uglasbene le latinske in nemške tekste. 
Prva znana pisna omemba opere Belin se pojavi šele leta 1868Josip Nolli (1841-1902) (20) navaja v “Imeniku slovenskih gledaliških igrokazov” (21), da je opereta Belin prvo slovensko dramsko deloAvtorstvo opere z libretom vred je tedaj Nolli v celoti pripisal kar Jakobu Zupanu (22). Nolli kot “izborno izurjen operni pevec in prijatelj dramatike”, ki je kot uspešen baritonist kar 15 let (med 1875-1890) gostoval po raznih evropskih odrih (23), očitno ni poznal v Pisanicah natisnjenega Devovega libreta “Operete Belin”. To potrjujeta dve naslednji dejstvi:
 
1. V natisu Devovega libreta Zupanovo ime ni nikjer omenjeno. Pač pa je bilo verjetno Zupanovo ime pripisano kot ime avtorja (glasbe) na partituri, s katero je razpolagal Nolli in je tako pripisal avtorstvo celotnega dela Zupanu.
2. Iz Devovega libreta je jasno razvidno, da opereta vsebuje 3 dejanja (I., II, in III. Nastopje”), Nolli pa navaja delo kot: “Belin, opereta v 1 dejanju, sp(isal). J(akob). Zupan".

Nolli je imel v rokah najverjetneje le prepis edine arije (z recitativom) za bas-bariton iz opere Belin “Ha, Burja je mož !”. Na partituri je morala biti navedena tudi letnica (1780 ali 1781), saj je delo uvrstil kot najstarejše slovensko “dramsko” delo, še pred Linhartovo “Županovo Micko” (1789)(24). Z ozirom na to, da uvršča opereto Belin med dramsko delo, je očitno, da je Nolli poznal tudi del “dramskega” - ne uglasbenega teksta iz Belina, najverjetneje dialoge med nimfami in Burijo, ki sledijo ariji in recitativu Burije. Povsem možno je, da je Nolli kopijo bas-baritonske arije, nabavil za lastno uporabo in jo ob priložnostih kot baritonist tudi sam izvajal. Nikakor pa ni poznal celotne opere, ki vsebuje 6 arij v treh dejanjih, iz cesar gre sklepati, da je opera Belin že tedaj veljala za nepoznano in torej že delno izgubljeno. V kakšnem položaju je bil slovenski jezik še v začetku druge polovice 19. stoletja, najbolje pove naslednji Nollijev zapis iz leta 1867: “V Ljubljani sami vladala je, in vlada še zdaj na javnem gledališkem odru le nemščina... in ”... slovenska dramatika imela je le prostor na čitalniškem odru, in le pri posebnih prilikah pokazali so se slovenski diletanti tudi na javnem gledišču, a to večidel v poletnem času, da ne bi motili nemške muze” (25).
Naslednji zapisi in razmišljanje o “prvi slovenski opereti” se ponovno pojavijo v tisku šele na podlagi recenzije teksta Devovega libreta, ki ga objavi Janko Šlebinger v začetku 20. stoletja, Pintarjevim odgovorom v Ljubljanskem Zvonu (1906) in Glonarjevim domnevam objavljenim v Novih Akordih leta 1910 (26). V tem času se za Zupanovo glasbo opere Belin izgubi vsaka sled in opera obvelja za izgubljeno vse do začetka 21. stoletja.
 
Dokumentacija rokopisa
 
Ob najdbi Zupanove opere Belin leta 2008 je bilo mogoče na kraju samem ob navzočnosti lastnika pri-beležiti naslednje podatke (27). Zajeten fascikel listov ovit v nerazrezan ležeči dvojni list z naslovnico je bil križno povezan s skoraj preperelo laneno vrvico. Zunanji ovitek z navedbo dela, zasedbe in avtorja je bil slabše ohranjen in je bil očitno izpostavljen vlagi in svetlobi daljše časovno obdobje. Nekateri listi v notranjosti so bili tako dobro ohranjeni, da niso dajali vtisa, da bi bila partitura sploh kdaj v uporabi. Načeti so bili le robovi tistih listov večjega formata, si so štrleli iz šopa. Na nekaterih listih so bile opazne packe rdečega pečatnega voska. Na listih ni bilo zaznati sledov ožiga. Rokopis je bil ohranjen na posamičnih listih v ležečem formatu 31,5 cm - 32 cm x 22,5 cm - 23 cm oziroma v nerazrezani obliki 63 cm - 64 cm x 22,5 cm - 23 cm. Iz strukture papirja in razreza vodnega znaka je bilo mogoče razbrati, da so bile papirne pole pred razrezom formata velikosti 64 cm x 46 cm. Velikost vodnega znaka je bila 5 cm x 10 cm. Znak je imel obliko jajčastega grba s krono na vrhu, ter tremi šesterokrakimi zvezdami, od katerih sta bili dve locirani v zgornjem delu, ena pa centralno v spodnjem delu grba.
 
 
Slika 2: Faksimile separata bassa continua zaključne arije
“Goreče vas lubiti” opere“Belin


Največ popravkov zapisovalca zasledimo v separatih bassa continua (recitativih), kjer je poleg dopisan tudi tekst vokalistov. Vokalni parti so kot samostojni separati prepisani dodatno tudi posebej. “Rdečo nit” opere predstavlja čembalski part, kjer je tudi na mestih, ko gre samo za dialoge med igralci, ves tekst dosledno izpisan. Lahko bi rekli, da je Devov libreto, ki je natisnjen v Pisanicah, tu ponovno razpisan in obogaten z glasbenimi dodatki. Zupanovo ime je poleg na naslovnici pripisano na večih mestih prve strani posameznih separatov v levem ali desnem kotu zgoraj (čembalo, violine, vokalni separati), nikjer v celotnem fasciklu pa ni niti omembe imena libretista Deva, niti posvetila F.A.Lambergu. Če je kdorkoli kasneje prepisoval odlomke dela po tej predlogi, ni mogel vedeti, kdo je avtor besedila. Na podlagi takšne kopije je leta 1868 Josip Nolli pripisal celotno avtorstvo Belina Jakobu Frančišku Zupanu.
 
Vsebina zgodbe
 
Tri nimfe: Ceres, Flora in Pomona  (28) v čolnu veslajo na otok, kjer na žgalnem oltarju v času bogu Belinu (29) darujejo svoje prinesene darove. Obred jim prepreči “ta hude vetr” Burja, ki od njih zahteva, naj častijo njega in ne Belina. Ker ga nimfe ne ubogajo, se Burja maščuje z bliski, gromom, ognjem, vetrom in točo, čemur sledi popolno razdejanje. Uniči vse, tudi oltar boga Belina. Boginje se razbežijo. Nastopaški Burja se šopiri kot zmagovalec in ponovno zahteva, da ga morajo častiti. Nimfe se mu odločno uprejo. V prošnji se zatečejo k Belinu. Ta se pojavi na sončnem vozu in prežene Burjo. Ko Belin vidi, kako se nimfe potrto ozirajo po uničenem otoku, z zlatim dežjem oživi cvetlice, drevje, trte, klasje. Vse naenkrat bogato obrodi. Nimfe se veselijo sadov, ter se s hvalnico zaobljubijo Belinu (30)Nimfe (prispodoba slovenskega naroda) častijo Belina (slovenska bit, jezik), kar jim preprečuje Burja (“trinog”, tujec). Hrepenenje po lastni svobodi odločanja jih kljub nepremagljivi in superiorni oviri (tuji oblastnik) pripelje k uporu za vsako ceno. Ne glede na posledice na koncu zmagajo. Poleg uglasbitve opere, kjer se v treh dejanjih prepleta 6 arij (po dve v vsakem dejanju), dve uverturi in vmesni recitativi ob spremljavi čembala z violonom, je tudi velik del teksta prepuščen recitaciji. Bombastičen baročni slog staroslovenskega narečja je dodatno podkrepljen z obilico sičnikov in šumnikov ter zvenečimi konzonanti. Zupan se je izognil uglasbitvi tistih delov, kjer izmenjujoči kratki dialogi v bistvu ne potrebujejo glasbe, saj beseda poje sama od sebe. V primerjavi z Devovim libretom, objavljenim v Pisanicah, je ves tekst dosledno obdelan - razen v enem samem primeru. Izpuščen je zadnji, “najmočnejši” del teksta tretje kitice arije “Roj trinog!”: “K(a)teri s silo bit(i) častiti / (H)oč(e)jo, so le trinogi. / K(a)teri ljubljeni le biti / (H)oč(e)jo, so modri Bog(ov)i.” (31)Je bila vzrok za izpustitev tega dela teksta pretežka” rima, ali nemara cenzura?
 
Razčlenitev opere
 
Opera Belin je napisana v treh dejanjih. Izvajalska zasedba predvideva pet vokalnih solistov: dve sopranistki (Sejvina=Ceres in Rožnesvitarca=Flora), altistko (Sadjanka=Pomona), tenorista (Belin=Sonce), basista (Burja (32) =“ta hude vetr”) ter godalni orkester (prva in druga violina (33), viola (34), violon (35)), čembalo (36), dva klarina (37) in timpane (38). Zvočno podporo sopranistkama predstavljata prva in druga violina, altistki pa viola. Že ob bežnem pogledu na zgradbo opere izstopa število 3:
- 3 dejanja
- 3 arije (od skupnih šestih) imajo vsaka po 3 kitice
- trije inštrumentalni bloki, ki posredujejo glasbeno dogajanje (godala - čembalo (39) klarini s timpani)
- trije enakovredni akterji (skupina treh nimf (40) - Belin - Burja)

a) Kratek pregled posameznih dejanj in zasedb
 
I. Dejanje (41)
 
1. Arija (42) “Vozimo, sestrice!” v C-duru
(C 1, C 2, A, Vl 1, Vl 2, Vla, Vlne, Clno 1, Clno 2, Timp, Cemb)
Allegro, 6/8 taktovski način, 134 taktov
2. Recitativno (43): Sejvina, Rožnesvitarca, Sadjanka
3. Arija “Svitlu sonce!” v G-duru
(C 1, C 2, A, Vl 1, Vl 2, Vla, Vlne, Clno 1, Clno 2, Timp, Cemb)
All/egr/o (Recitativo) /a tempo/ 2/4 taktovski način, 188 taktov
 
II. Dejanje
 
1. Instrumentalna uvertura v G-duru
(Vl 1, Vl 2, Vla, Vlne, Clno 1, Clno 2, Timp, Cemb)
All/egr/o, 2/4 taktovski način, 41 taktov
2. Recitativno: Burja
3. Arija “Ha! Burja je mož!” v G-duru
(B, Vl 1, Vl 2, Vla, Vlne, Clno 1, Clno 2, Timp, Cemb)
All/egr/o, 6/8 taktovski način, 98 taktov
4. Recitativ “Ha, sem lezejo spet” v e-molu
(B, Vlne, Cemb)
/Recitativo/, 4/4 taktovski način, 14 taktov
5. Recitativ “Peklenska furija!” v e-molu
(C1, C2, A, Vlne, Cemb)
All/egr/o, 4/4 taktovski način, 10 taktov
6. Recitativno: Burja, Sejvina, Rožnesvitarca, Sadjanka
7. Arija “Roj Trinog!” v g-molu
(C 1, C 2, A, Vl 1, Vl 2, Vla, Vlne, Clno 1, Clno 2, Timp, Cemb)
Alla breve, C, 169 taktov
8. “Chor”44: Sejvina, Rožnesvitarca, Sadjanka
 
III. Dejanje
 
1. Inštrumentalna uvertura v G-duru
(Vl 1, Vl 2, Vla, Vlne, Clno 1, Clno 2, Timp, Cemb)
Allegro, 4/4 taktovski način, 134 taktov
2. Recitativ “Po hud’mu uremenu” v C-duru
(T, Vlne, Cemb)
Recitativo, 4/4 taktovski način, 6 taktov
3. Recitativno: Belin, Burja, Sejvina, Rožnesvitarca, Sadjanka
4. Arija “Nacagujte, Nažalujte!” v C-duru
(T, C 1, C 2, A, Vl 1, Vl 2, Vla, Vlne, Clno 1, Clno 2, Timp, Cemb)
All/egr/o, (Recitativo), (Allegro), 2/4 taktovski nacin, 91+9+35 taktov
5. Arija “Goreče vas lubiti” v C-duru
(T, C 1, C 2, A, Vl 1, Vl 2, Vla, Vlne, Clno 1, Clno 2, Timp, Cemb)
All/egr/o, 4/8 taktovski način, 150 taktov
 
b) Glasbeno scenski oris dela
 
Iz opomb v libretu lahko sklepamo, da so bile za vsako dejanje posebej potrebne manjše spremembe v postavitvi scene. V kakšnem obsegu je bilo vse to izvedljivo, tega danes ne moremo vedeti, saj ni ohranjenih nobenih pisnih virov. Če se ozremo na postavitve baročnih oper tega obdobja, uporabo raznih efektov in gibljivih mehanskih pripomočkov, lahko zaključimo, da ponuja Zupanova opera celo paleto možnosti, kako uprizoriti slikovno, scensko in z efekti podoživeto pravljično glasbeno zgodbo.
Ker je bila opera posvečena umestitvi novega deželnega kneza, morda prav iz tega razloga začetek prvega dejanja izzveni kot nekakšen slovesen uvod s solo timpani. Solističim timpanom (C,G) pritegneta v dvoglasju klarina v smislu slovesnih fanfar. Predpisani 6 - osminski takt podeljuje vezave osmink v skupine po dve in dve, kar nakazuje 3 poudarke v vsakem taktu. Sledi vstop celotnega godalnega orkestra (violine, altovska viola, violon), ki že prinašajo melodijo, na katero se bodo v nadaljevanju v uvodni ariji “Vozimo, sestrice!” oglasile vse 3 nimfe: Ceres, Flora in Pomona - v zasedbi dveh sopranov in alta. Tu se isti 6-osminski takt nenadoma prelevi iz treh poudarkov v taktu (3x2 povezani osminki) na dva poudarka v taktu (2x3 povezane osminke). Čeprav ne moremo govoriti o hemiolski ritmični mutaciji, ki predstavlja tipično baročno kadenčno prakso v tridobnih taktovskih načinih, naredi ta nenadni ritmični preobrat poseben vtis na poslušalca. Ritem se prelevi v pulz v tem obdobju še vedno popularnih pastoral, ki so običajno pisane v 12-osminskem taktovskem načinu. Pred vstopom vokalistk sledi še repriza teme v čembalskem solo partu. Vokalno homofono triglasno arijo ves čas spremljajo godala in čembalo z izpisanimi akordičnimi figurami. Izpisana artikulacijska lokovanja v violinskih partih z naslonom na prvo in četrto osminko v taktu dodatno podpirajo posamične osminke v violonu. Ko se končno oglasijo nimfe s tekstom: “Vozimo, sestrice, vozimo serčnu, gibajmo ročice, veslajmo ročnu”, poudarek težke dobe še dodatno potrdi naglas v besedilu. Ritmični utrip glasbe odslikava veslanje z nagibi in zamahi. Med posameznimi kiticami so vpleteni kratki inštrumentalni sekvenčni vložki, ki v spuščajoči melodični liniji poslušalca razbremenijo neumornega ponavljajočega “veslanja”. Tekst ves čas spodbuja glasbeno motoriko in dinamiko gibanja:

...
Gonimo !
Trudimo !
Korajžnu vesle !
Kalimo valajmo !
Penimo mešajmo !
Navtrudne morje !
* * *
O Glejmo sestrice !
Valovi bejže;
Kipe že gorice
Nakvišku svite;
Gojzdiči,
Borstiči;
Sami sem lejte.
Nam jevke šupeče,
Nam smreke bodeče
Napruti hite.
* * *
Vesele ! želele
Kar me smo toku:
Bellina objele
Zdej bomo sladku.
Mahnimo !
Pahnimo !
Le enkrat še čovn,
Ter bomo imele,
Kar me smo želele
Belina za lon.

Uvodno arijo bi lahko označili kot arijo pričakovanja in optimizma. Nimfe veselo plujejo na otok, da bi opravile daritve svojemu bogu Belinu (45). Glasbeno slikanje je v uvodni ariji še posebno izrazito. Pojav programske glasbe v baroku na naših tleh je najbolj izrazit v delih posvetnega značaja (46)Že ob prvi uglasbitvi slovenskega teksta v starem narečju se soočimo s poudarki posameznih besed, ki jih jasno določa utrip glasbe. Ker je to zagotovo
najstarejša profesionalna uglasbitev slovenskega jezika, če izvzamemo Trubarjeve nerodne poskuse prestavitve slovenskih tekstov pod koralne melodije nemških napevov, pomeni odkritje glasbe opere Belin tudi velik izziv za jezikoslovce. Poudarki posameznih besed nas marsikje presenetijo in dodajo tekstom sedaj popolnoma novo, živo dimenzijo. Iz tekstov veje eklektični baročni slog, ki včasih s svojo bombastičnostjo skoraj prestopa mejo resnosti. To se zgodi takoj ob koncu prve arije “Vozimo, sestrice!”, ko nimfe deklamirajo (47) tekst: “Peršle smo srečne, / Sestrice! von z barke stopite ! / Ter dari ušečne / Bogu / Berž vsaka svoje vonznosite !...”itd.

Spet se pojavlja število 3. Nimfe najprej recitirajo v zaporedju vsaka zase: prvič (Sejvina, Rožnesvitarca, Sadjanka), ponovno drugič(Sejvina, Rožnesvitarca, Sadjanka) in tretjič(“Use skup”).

Sledi druga arija “Svitlu sonce !”, v tonaliteti G-dura, ki v baroku simbolizira sonce. 3 kitice, ki libretu niso takoj vidne, “razbijajo” vmesne opombe libretista in se nanašajo na koreografijo ter prve scenske efekte v operi:
 
Svitlu sonce ! žarje tvoje
(Aldujejo.)=Darujejo
Z neba sij na dari moje
Sij zlat ogn doli k nam
Tebi aldov moj goreti,
(Ogn iz nebes pride, ter zažiga aldove.)
Se od tvojeh žarjov vneti
Oče; oh zažgi ga sam
* * *
O vesele že kaditi
Že se svet plemenc svititi
Na oltarjeh je začel
(Pogori.)
itd...
* * *
...
K tebi bo serce veselu
Tudi še naprej gorelu
Tebi večnu bo svetu.
(Serca začno goreti, ter njeh na oltar pokladajo.)
 
 
Tudi zgradba druge arije odgovarja prvi, uvodni inštrumentalni del že prinaša melodijo, ki jo v nadaljevanju povzamejo vokalistke. Vokalni del je enostavno homofono triglasje, ki izvajalsko ni zahtevno. Skladatelj je očitno vzel v račun koreografske opombe libretista. Nimfe morajo namrečmed petjem “darovati darove” in “goreča srca na oltar pokladati”. Vmes med petjem pa “pride” še “Ogn iz nebes, ter zažiga darove”. Zahtevna usklajena akcija pevk in scenskega delavca. Predah izvajalkam zopet pomenijo inštrumentalne reprize med posameznimi kiticami. V drugi ariji so zanimivi virtuozno izpisani zahtevni čembalski parti v desni roki, ki čembalu še bolj izrazito kot pri prvi ariji nadgrajujejo običajno funkcijo bassa continua s solistično vlogo. Po tretji kitici medigra v čembalskem partu preide v klasični baročni recitativ. Ritmični utrip se naenkrat dramatično ustavi. Sledi zaplet.
 
Al oh ! oh ! sestrice !
(Ureme perhaja)
Kajšne temnice
Nakvišku kipe !
Glej ! koku vale.
Se sem od polnoči k nam;
Us dan vgasujejo nam.
* * *
Naboj se ! so le
Deževne megle
Kar moji verti žele;
Dež dale bode one.
(Se zabliska)
Ti meneš toku;
Al glej ! kak je nebu.
(Se spet zabliska)
Glej ! kok blisk na križm ferfra.
čuj ! Že grom sem strašnu derdra.
(Germi)
 
Glasbeno slikanje postane tu še bolj izrazito. Iz prej sončnega G-dura sledi modulacija v a-mol. Ob prvi opombi libretista “Se zabliska” se popolnoma nepričakovano pojavi zmanjšani septakord, ki se v postopu a-fis-dis-c “razlije” navzdol, namesto razveza pa preko tonalitete c-mola modulira naravnost v g-mol. Ponazoritve groma Zupan inštrumentira z ritmiziranimi timpani, klarinami, sočnimi akordi v čembalu. Gradacijo zgoščuje z vmeščanjem triol (poliritmija 3:4) in pulziranju obojih timpanov C-G ob istočasnem ostinatu prazne kvinte G-D v basu in akorda Es-g-b-cis, ki se razvezuje v g-mol. To ni večglasba, ampak “urejen” kaos v pravem pomenu besede. Ob dodatnih efektih grmenja, ki ga scenski delavci še marsikje danes pričarajo z udarci verige po obešeni kovinski plošči, je bilo mogoče v skupnem prizadevanju glasbenikov in scenskih pomagačev pričarati pravo neurje (48). Kot dodatna pomagala pri ponazoritvi razburkanega morja so lahko služile valujoče plahte. 
Nimfe “Bejže”. Neurje se “poleže” z nenadno pavzo in razvezom v D-dur. Konec prvega dejanja.
 
Začetek drugega dejanja vpelje kratka inštrumentalna uvertura, ki zopet prične s solo timpani, ki se jim postopoma iz basovske linije navzgor v počasi zgoščujočih se ritmičnih vzorcih pridružujejo godala. V dinamično ritmični kulminaciji violine preidejo v glisandne potege navzdol, medtem ko se v dogajanje že vplete čembalo in celo klarina. Tako kot se “hrup” pritajeno pojavi in razrašča, na enak način postopoma pojenja (glasbeno slikanje vetra). Na odru se pojavi Burja z recitacijo:
 
Ste stekle ! Pezdlivke !
Ste stekle - cerklivke !
Al tu se more zgoditi,
Še dans se more kaditi,
Meni oltar,
Ter se na njemu smoditi
En dar.
Če ne, - bom meh moj napel
Ter briti, cviliti, ferčati, brenčati,
Lomiti, topiti, valiti, svedrati
Jizera, in morje mejšati
Tehraste in smreke ruvati
Serditu začel.
 
Spet smo priča bombastičnemu baročnemu slogu, posebno v zadnjih petih vrsticah, kjer mrgoli sičnikov, šumnikov in zvenečega konzonanta “r”. Sledi prva arija drugega dejanja v treh kiticah, arija nastopaškega Burje. Ljubek godalni uvod v arijo v tekočem 6-osminkem taktu ob vstopu basista šokantno presekajo timpani, klarini in čembalo:
 
Ha! Burja je mož.--
Burja vel’vati,
Burja vkaz’vati,
Oltarje si stavit’ le zna.
Vofre peklati:
Čast si kup’vati
Burja tu noče, Burja nazna.
 
Vmesne tišje godalne inštrumentalne reprize razbremenjujejo poslušalca, tako da ob vsakem začetku nove kitice s ponavljajočim tekstom “Ha! Burja je mož!--”udarci timpanov in vstopom klarin, skladatelj znova poudari grobost Burje. Sledi pravi “Haendlovski” recitativ Burje in treh nimf ob spremljavi umirjenega bassa continua v molovskih tonalitetah.
 
Pomiritev ne traja dolgo. Ko zadnja nimfa izpoje poslednje besede: “Gdu bo trinoga / Častil za Boga? “, Burja izbruhne s poplavo kletvic: “Tumpe ! Tape ! Mazufure ! / Šeme, Buče brez mužgan ! / Fefle ! Cujne ! Cape ! Gure ! / Je vam Burja toku znan ?”. Sledijo kratki dramatični dialogi med nimfami in Burjo. Dialog kulminira. Burja grozi, nimfe se ne dajo. Na koncu nimfe enoglasno povejo: “Me tebe molile, / Me tebe častile / Nabomo nigdar.” Sledi kazen in Burja zarohni:

Skup tedej megle se izjidite !
Grom, ogn, točo, tresk sem valite !
Germite, bliskajte !
Topite ! končajte !
Verte nograde, nive pobite !
Tetega
Njeh Boga
Okuli veite, polomite, starite !
(Use se zgodi.)
 
Težko je s preprostimi besedami opisati Ario “Roj Trinog !”, ki kar prekipeva v stopnjujočem dinamičnem prepletanju glasbenega slikanja (49). Izmenjujoččustveno nabite motive povezujejo kratki sproščujoči melanholični inštrumentalni vložki. Glasba podpira globoko besedilo, ki ga posredujejo tri nimfe: Ceres, Flora in Pomona, v alegorični podobi stoletja potlačenega slovenskega naroda. Prava uporniška arija, brez primere v vsej slovenski glasbeni zgodovini in gotovo vrhunec celotne opere Belin:
 
Roj Trinog ! kolkajn moreš.
Tebe me namolemo.
Silit’ ti nas nazamoreš,
Fraj me te načastemo.
Fej ! kaj mogle be moliti,
Sila ke b’ velala kaj !
Fej ! kaj mogle be lubiti
Groza ke b’ zamogla kaj.
* * *
Tigram, levam be kadili
Se samu oltarji vsi
Za Boga be se molili
Gadi, kače, premogi
Le medvedam be svitila
Sveta iskra se samu,
Ke b’ oltarjov vredna bila
Močnaumna le samu.
 
Arija sledi nastopaški ariji Burje, alegorični podobi tujca - tirana, “trinoga”, kot ga v libretu poimenuje Dev. Arija “Roj, trinog !” ni samo izraz prebujenjanarodnostne zavesti v obdobju tako-imenovanega “narodnega prebujenja”, je veliko več. Pomeni brezpogojni upor ne glede na posledice. V prejšnjem dejanju pregnane, ponižane in ustrahovane nemočne nimfe se ostro postavijo po robu Burji, ki jim je z ognjem, točo in gromom pravkar razdejal vrtove, vinograde in njive ter v njih - z uničenjem podobe boga - skušal “ubiti” še njihovega Boga Belina (simbol slovenstva). Odločno mu odrečejo poslušnost in mu dajo jasno vedeti, da on ni tisti, ki ga bodo častile. To še ni vse, ozmerjajo ga z besedo “fej”, ki jo Zupan v svojem glasbenem slikanju podkrepljuje z odsekanimi akordi, zacinjenimi s klarinami in
timpani. Ti akordi naravnost šokantno prekinjajo tok baročnega bassa continua. Devovo bombastično baročno besedilo, okrepljeno s sičniki, šumniki in oblico ostrih konzonantov, kulminira z Zupanovo glasbo, ki ob posameznih gradacijah k polifonim imitacijam dodaja trobente, bobne in v godalih izpisuje repeticije drobnih not na istem tonu, s čemer glasba in besedilo dosegata neverjetno globoke čustvene učinke. Dodatne izrazne možnosti je Zupan poiskal v molski tonaliteti, ki tu prvičprevladuje in ponazarja stisko - tihi zavedajoči strah pred posledicami upora. Ta strah ponazarjajo kratke inštrumentalne medigre, ki se v obliki dopadljivih sekvenc spuščajo navzdol, kot bi hotele nakazati namero umika od zastavljenega cilja. Vendar takoj ob zaključku vsake izmed teh mediger, dogajanje znova in znova kulminira s postopi navzgor in to vselej bolj intenzivno. Arija dobesedno kipi v mešanici čustev skoraj brezumnega domoljubnega junaškega poguma, ki meji že na sovraštvo do tujca in prikritem strahu pred posledicami. Proti koncu arije se nenadoma imitacija, ki je bila prvotno v molski osnovi, nepričakovano za trenutek prelevi v durovo obliko, ko se pojavi tekst:“Modri Bog darov(e) noče, V katerih srce ne gori. Nič mu ni dopadajoče, Kar ljubezen ne rodi.” (Modre Buh aldove noče, V’ k’ tireh serce nagori. Neč‘mu ni dapadajoče, Kar lubezn narodi.). Kot bi se za hip odprlo nebo in bi spet posijalo sonce... S tem vlije skladatelj v nadaljevanje fabule delček optimizma, kar daje slutiti skorajšnji preobrat dogajanja. V tem trenutku namrečvlada na prej cvetocem otoku popolno razdejanje in napeta atmosfera. Naslednjih štirih vrstic teksta drugega dela zadnje kitice, predvidenih v libretu, kot je bilo že omenjeno, Zupan ni uglasbil, niti niso uporabljene v operi. Sledi namreč
besedilo: “K(a)teri s silo bit(i) častiti / (H)oč(e)jo, so le trinogi. / K(a)tiri ljubljeni le biti / (H)oč(e)jo, so modri Bog(ov)i.” (K’tiri s’ silo bit’ častiti / Otč’jo, so le trinogi. / K’tiri lubleni le biti / Otč’jo, so modri Bogi.) Izpustitev tega dela teksta je edino odstopanje od libreta v celotni operi. Namesto manjkajočega teksta se Zupan odloči za reprizo začetka arije. S tem ariji “razbije” simbolično trojnost, ki jo vsebujejo vse tri predhodne arije.
Sledi kratek tekstovni del brez glasbene spremljave, v katerem se nimfe ob koncu drugega dejanja z molitvijo po pomočobrnejo k Belinu:
 
Tebe mi molemo,
Tebe mi hvalemo,
Bellin ! na pomperteci ti nam.
Burja zaveržemo:
Burja sovražemo,
Burja moliti nas je presram.
 
Inštrumentalna uvertura v tretje dejanje opere predstavlja glasbeno podlago za v libretu predvidenega prihoda boga Belina na sončnem vozu (50). Uvodni mogočni durovi akordi s fanfarami napovedujejo, da se bliža skorajšnja rešitev iz nastale situacije. Uvod se prelevi v lahkotno optimistično glasbo, ki na trenutke spominja na baročni inštrumentalni koncertni stavek. Z ozirom, da se uvod ponovi v obliki reprize, gre sklepati, da je bila avtorjeva zamisel predvidena z dvigom zastora ob začetku tretjega dejanja. Po natančne pregledu opomb v libretu je jasno razvidno, da v tretjem dejanju nastopi tudi velika sprememba v sceni. Tako naj bi se spust sončnega voza z Belinom verjetno zgodil nekako v drugem delu uverture, po dvigu zastora. Uverturi je takoj pripet kratek Belinov recitativ ob spremljavi čembala in violončela, v katerem se obrne nimfam z besedami: “Po hud’mu uremenu, Pride sonce ermenu.”.
Kratkemu Belinovemu recitativu sledi dramatičen dialog brez glasbene spremljave med Belinom in Burjo. Belin prežene Burjo z otoka in nimfe ga v odhodu dodatno oštejejo. Potem se razočarane ozrejo naokrog in se zaradi razdejanja potožijo Belinu:
 
...
Glej ! vse je pomendranu:
Glej ! vse je izruvanu,
Oh ! - so te moje brazdece?
Oh ! - so te moje tertece?
So te moje vertnice ?
So tu moje gredice ?
 
Ta jih potolaži v solistični ariji, ki prične z optimistično lahkotno plesno motiviko, podkrepljeno s ponavljajočim basovskim ostinatom. Nobenega dvoma ni, da je bila na tem mestu v operi predvidena tudi koreografsko plesna točka treh nimf. Vmes je v libretu predviden “zlat dež”, ki čudežno oživi vse rastlinje na otoku, tako da vse ponovno zacveti. Belinu s petjem “pritegnejo” še nimfe. V sredi arije se glasba z modulacijo prelevi v kratek Belinov recitativ. Sledi mu ponovno nadaljevanje arije v še bolj živahnem plesnem ritmu, ki kar kliče po rajanju. Iz teksta je razvidno, da Belin poziva nimfe k bogati žetvi.

Slovesen finale prinaša zaključna arija “Goreče vas lubiti”, kjer nimfe 
obljubijo večno zvestobo Belinu. Belin in nimfe nastopijo najprej izmenično, ob zaključku pa v polifonem vokalnem štiriglasju, podprtim s celotno orkestralno zasedbo. Vmesni solistični inštrumentalni vložki so napisani v obliki eklektičnega baročnega stavka, podkrepljeni s fanfarami in udarci timpanov. Odsotnost vokala v teh relativno dolgih delih namiguje na očitno uporabo koreografije. Zupan uporabi klasično reprizo A-B-A-B, ki ji ob koncu doda še omenjeni finale: “Nej bo vaš Bellin vaš Vam Buh on vselej - Ti boš naš Bellin naš Nam Buh sam tedej”.
 
___________________________________________________________________________
    OPOMBE
 
1 - Feliks Anton (Janez Damascen) Dev, slovenski pesnik, prevajalec in urednik, * 15. januar 1732, Tržič, † 7. november 1786, Ljubljana. Dev je bil rojen v ugledni meščanski družini. Po šolanju v Ljubljanskem jezuitskem kolegiju je stopil v red bosonogih avguštincev, ter nato na Dunaju doštudiral teologijo. Prevajal je poezijo Vergilija in Ovidija, sam pa je pisal nabožne, priložnostne in ambicioznejše prosvetne pesmi v klasicističnem, baročnem in predromantikami slogu, ki so bile objavljene v zborniku Pisanice od lepih umetnosti (1779-1781) katerega je tudi sam urejal.
 
2 - Almanah Pisanice od lepeh umetnost, 1781, str.13-47, vir: NUK Ljubljana.
 
3 - Kronogram se glasi: bUh shIVI VIsokV roJenega gr. franC. / LaMberga DoLgV LeJt ; // katIre Je oD sVItLe CesarIze sa / pogLaVarJa zhes Vso kraYnsko Dvshe- / Lo Dan. (Bog živi visoko rojenega gr(ofa). Franc. / Lamberga dolgo let; // kateri je od svetle cesarice za / poglavarja čez vso Kranjsko Deže- / lo dan.). Prvi in drugi del kronograma z izdvojitvijo velikih črk, vkolikor jih seštejemo kot rimske številke, dasta obakrat rezultat 1780, kar pomeni letnico.
 
4 - Preša = tisk.
 
5 - V libretu je delo poimenovano kot “Opereta”, prav tako tudi na ovitku glasbenega rokopisnega svežnja ležečega formata: “Opereta Bellin / Canto Primo - Sejvina / Canto Secundo - Rozhnezvitarza / Alto - Sadjanka / Tenore - Bellin / Basso - Burja / con / Violino Primo / Violino Secundo / Viola / Violone / Clarino Primo / Clarino Secondo / Tympano e / Cempalo / Auth(ore). Jacobo Francisco Suppan”.
 
6 - Almanah Pisanice od lepeh umetnost, 1781, stran 30: “...Us Krajnz bode vesel / Zel v’ kratkem o Bellin! Tvojo lubesn pejl. / S’ njim usa Lublana bo zhast, hvalo Tebi pejla, / De slate zhase je skus Te ona prejela.”...”Nje posni nuzhezhi bodo Tebe zhastili, / De skus Tebe ony so jesik zhist dobili. / Vezhne, vesel, zhastit bodi vsem tvoj spomin, / - - - O lube nash Bellin!” - Vs(ak) Krajnc bode vesel / - Že v kratkem o Bellin! Tvojo ljubez(e)n pel. / Z njim vsa Ljubljana bo čast, hvalo Tebi pela, / Da zlate čase je skoz(i) Te(be) ona prejela.”...”Nje pozni vnučeci bodo Tebe častili, / Da skoz(i) Tebe oni so jezik dobili. / Večno, vesel, častit bodi vsem tvoj spomin, / - - - O ljubi naš Belin!”
 
7 - Franc Adam pl. Lamberg (1730-1803), “Graf zu Stein und Gutenberg” spada v kamniško vejo Lambergov, ki je v 18. stoletju živela na gradu Brdo pri Lukovici (Egg bei Podpetsch). F. A. Lamberg je posedoval še gradove Beli kamen, Groblje, Volčji potok, Kamen pri Begunjah, Zagorice pri Bledu. Ob koncu 18. stoletja se je Lamberg soočal s finančnimi težavami, saj je avgusta 1799 na Brdu izročil hubo v Št. Vidu št.15 Andreju Igliču (prejšnjemu najemniku) za 880 goldinarjev. prim. še: Mitja Potočnik, Grad Brdo skozi stoletja, založba Markus, 2009.
 
 
9 - Herzog von Krain 1270 - 1918, Landeshauptleute, http://www.worldstatesmen.org/Slovenia.html
 
10 - Podobno je krstno predstavo Linhartove Županove Micke politično, gospodarsko in kulturno zavaroval (in sponzoriral) ob koncu leta 1789 plemič na pol domačega rodu baron Žiga Zois (1747- 1819).
 
11 - Primerjaj Devov tekst iz Pisanic citiran pod opombo 6.
 
12 - Herzog von Krain 1270 - 1918, Landeshauptleutehttp://www.worldstatesmen.org/Slovenia.html
 
13 - Glej: Jožefinske reforme 1782-1790
 
14 - Popolnoma v celoti ohranjen rokopis opere Belin (ali njegov prepis) se je ohranil v zasebni lasti Zupanovih zunajzakonskih potomcev in je bil najden leta 2008.
 
15 - Danilo Pokorn, Jakob Frančišek Zupan, Slovenski biografski leksikon, http://nl.ijs.si:8080/ fedora/ get/sbl:sbl/VIEW/
 
16 - Frančiškanski samostani današnje Slovenije, Hrvaške in Bosne so bili tedaj vključeni v enotno Provinco Sv. Križa.
 
17 -. V arhivu frančiškanskega samostana v Novem mestu je na orgelskem tisku tokat Georga Muffata, Apparatus Musico Organisticus, 1680, pripis uporabnika “Ex rebus 1783 / Joseph Suppan”. Muffatove tokate spadajo med izvajalsko tehnično zelo zahtevno orgelsko literaturo.
 
18 - Milko Bizjak, Baročna orgelska glasba iz Slovenije in Hrvaške, I., II., Edition Bizjak 8712, 8713, Ljubljana 1987, 1988.
 
19 - Milko Bizjak, nav.delo, 1988; prim.: Anonimus: Sonata 14 - takti 7-9 / J. F. Zupan: Belin: Uvertura v III. dejanje - takti 54-56; Anonimus: Aria 25 -T 15, 16 / J. F. Zupan: nav.delo - T 29, 30, 33, 34.
 
20 - Josip Mantuani, Josip Nolli, Slovenski biografski leksikon, http://nl.ijs.si:8080/fedora/get/sbl:1831/ VIEW/
 
21 - Josip Nolli, Priročna knjiga za gledališke diletante, Dramatično društvo Ljubljana, 1868
 
22 - Karol Glaser, Zgodovina slovenskega slovstva, IV.zvezek, Slovenska Matica, 1898, str.180,181.
 
23 - Josip Mantuani, nav.delo.
 
24 - V tem seznamu iz leta 1868 navaja Nolli kar 150 slovenskih dramskih del. Tako številčen spisek dramskih del nas ne sme zavesti, saj je Nolli štel neko dramo za slovensko, četudi je bila samo prevedena v slovenski jezik. Prim. še: Filip Kalan, Obris gledališke zgodovine pri Slovencih, Novi svet, 1949, številka 1.
 
25 - Prim.: Filip Kalan, Obris gledališke zgodovine pri Slovencih, Novi svet, 1949, številka 1. Nolli tudi v nadaljevanju zapisa ni povsem zanesljiv. Belinu ne sledi Županova Micka, kakor jo je napisal Linhart, ampak “Županova Micka kratkočasna igra s petjem v 2 aktih. Po Linhartovi predelal Dr. J. Bleiweis.” Avtor za Nollija ni Richter in ne Linhart, ampak že drugostopenjski predelovalec. Za dramo Veseli dan, ali Matiček se ženi je navedeno, da je to “komedijo v 5 delih po francoskem prenaredil A. Linhart”, kar je analogno kot v primeru Bleiweisa, ki je “predelal” Micko. Ne v enem ne v drugem primeru Baumarchais ni naveden. Le dva Slovenca. Ta dva sta za Nollija “prava avtorja” dram.
 
26 - Cit.: “Prva slovenska opereta Belin. V recenziji Šlebingerjevih Pisanic, ki jo je dr. Zupan pri navajanju gradiva o tej naši prvi opereti prezrl (priloga Novim Akordom IX, 30), je podal L. Pintar (Ljublj. Zvon 1906, 569) precej verjetne razloge, da Dev z Belinom ni mislil cesarja Jožefa II, ampak Franca Adama grofa Lamberga, ki je baš leta 1780 nastopil deželno glavarstvo na Kranjskem. To domnevo je povzročilo Pintarju dejstvo, da sledi koj za Belinom pozdrav ali čestitka ‘na veseli prihod njega ekscelence novega gospoda poglavarja kranjske dežele grofa Franca Lamberga’ in da ima ta pozdrav hronogram 1780. Da se ta domneva še bolj potrdi, trebalo bi dokazati, da je Lamberg prišel na Kranjsko iz Italije. Ta Pintarjev apel na naše zgodovinarje pa je doslej ostal brez vspeha. / A. Glonar.”
 
27 - Nekaj dni kasneje sem ob navzočnosti lastnika previdno preskeniral celoten dokument in ga po zaključenem delu vrnil. Rekonstrukcija (sestava) partiture je potekala iz kasneje natisnjenih datotek . Za primerjavo pri mnogih nejasnostih v zapisih tekstov je bil uporabljen nastisnjen Devov libreto iz Pisanic. Slovenski teksti so v obdelavi zapisani v originalni narečni obliki. Zaradi lažjega razumevanja in izgovarjave so zamenjani le znaki: f (=s, =z), zh (=č), q (=k), w (=b), sh (=š), tsh (=č), z (=c), u (=i) včasih, fh (=ž), y (=I), f (=v), kar ne vpliva na spremembo pri izgovarjavi.
 
28 - Ceres (Sejvina), boginja rodnosti in poljedelstva / Flora (Rožnesvitarca), boginja pomladi, cvetlic in vrtov / Pomona (Sadjanka), boginja sadnega drevja.
 
29 - Belin, bog sonca, v slovanski mitologiji bog svetlobe.
 
30 - Devov “Zapopadk” je opisan takole: “Bellin (sonce) ena senca dobrutliveh Oblastnikov bode za svoje lubeznivoste, inu krotkoste volo od Rhodarjov za Boga goriuzet; za leto čast se Burja (vetr) teh nausmileneh Gospodarjov senca, zastojn muja. On bo zaveržen, ter is špotan za časte hudobnoste volo iz Rhodarskeh ottočec stiran”.
 
31 - Originalno besedilo glasi: “K’tiri s’ silo bit’ častiti / Otč’jo, so le trinogi. / K’tiri lubleni le biti / Otč’jo, so modri Bogi.”.
 
32 - Burja (Burija) nastopa tu v osebi moškega spola, poosebljen kot “veter”.
 
33 - Nadaljna oznaka Vl (1 ali 2).
 
34 - Nadaljnja oznaka Vla. Predvidena je altovska viola, čeprav to izrecno ne piše.
 
35 - Nadaljnja oznaka Vlne. Violonov part izvaja danes poleg cela še kontrabas (v nižji oktavi).
 
36 - Nadaljnja oznaka Cemb.
 
37 - Nadaljnja oznaka Clno. Klarino je predhodnih današnje trobente.
 
38 - Nadaljnja oznaka Timp. Tu sta predvidena timpana v C in G. Stari timpani (bobni) so bili uglašen vsak zase in je bil tako za vsak ton potreben po en timpan. Na modernih timpanih lahko danes na enem izvajamo več tonov.
 
39 - Čembalo ima poleg vloge bassa continua tu tudi solistično vlogo. V teh primerih je izpisana tudi desna roka, nemalokrat z tehnično zahtevnejšimi figurami.
 
40 - Dev v libretu dodaja opombo: “Nimfe teh Bogov Gospodične”.
 
41 - Dev poimenuje “dejanje” kot “nastopje” izhajajoč iz samostalnika “nastop”.
 
42 - V libretu zapisano kot “Aria”. Pred prvo arijo je opomba: “Nimfe v’barki pojo”.
 
43 - Zapis “Recitativnu” v libretu ne pomeni vedno recitativa, ampak lahko tudi recitacijo brez petja.
 
44 - Zapis “Chor” (zbor) v libretu tu ne pomeni zborovskega petja ampak skupne recitacije.
 
45 - Devova opomba v libretu: “Resgledarna postave pred oči Rhodarske ottočece iz morjam obdane. Na sredi ottočec stoji ta lepe previsoke Sončne stebr. Gospodične se po morju semtertje zisajo.”
 
46 - Milko Bizjak, Glasba za čembalo iz Slovenije in Hrvaške, II. zvezek, EB 8703, Edition Bizjak. Ljubljana 1990; prim.: Johann Adam Scheibl: Gradevole Assemblea; J. A. S.: Balorosa Soldatesca.
 
47 - Prim.: Herzog von Krain 1270 - 1918, nav.delo.
 
48 - V dobi baroka in klasicizma so znani efekti klastrov, ki so jih ponazoritev sodnega dne na orglah pričarali organisti v Franciji. Na podoben način je v italijanskih baročnih orglah uporabljan  efekt Tamburo”, kjer je celotonsko zaporedje najnižjih pedalnih tonov zvezano na gornjo pedalno tipko a. (restavrirane Callidove orgle iz leta 1796 v baziliki M.B. v Petrovčah). S kratkim udarcem na to tipko dobimo efekt akustičnega bobna. Kasneje ob prelomu iz 18. v 19. stoletje so v orgle vgrajevali “turško muziko” - prave bobne (Otoničeve orgle v župnijski cerkvi Sv.Lovrenca na Pohorju, 1809) in včasihcelo činele. Podobne dodatke najdemo v prehodu iz 18. v 19. stoletje tudi v hammerklavirjih.

49 - Na podlagi Devove opombe v libretu “Nimfe ARIOSNU.” bi tu pričakovali recitacijo, vendar sledi arija. Pri vseh ostalih arijah, je v libretu pripis “Aria”.
 
50 - Prihod Boga sonca, ki se spusti z neba na vozu je bil pogosto spektakularen efekt v baročnih operah,
zahteval pa je tudi zanesljivo tehnično rešitev. V našem primeru se to zgodi v začetku novega dejanja in
s pomočjo inštrumentalne uverture (z izpisano ponovitvijo), glasba pridobiva na času, ki je potreben, da
se za zastorom uredijo vse potrebne priprave. Pričakovanje je toliko veje, saj drugo dejanje zaključi
brez glasbe, zgolj z recitacijo - kar nedvomno stopnjuje napetost dogajanja.
 
__________________________________________________________________
 
Milko Bizjak:
FIRST SLOVENIAN OPERA BELIN”
 
Abstract: The first opera written in the Slovenian language originates from the Slovenian national awakening times, which culminated in the last quater of the 18th Century. On the libretto
written by Anton Feliks Dev, which has been published in the 1780 edition of the “Pisanice”
Almanac, the music for the opera had been written by Jakob Frančišek Zupan, a composer from Kamnik, Slovenia. The allegoric message of the opera is aimed at foreign authorities, and stimulates the Slovenian spirit. Three fertility nymphs (Ceres, Pomona and Flora), allegorically representing the Slovenian people, and worshiping Belin (the ancient Slavic God of Light and of the Sun), thus defying the “tyrant” called Burja - the Wind, the negative character representing the foreign government, which is endeavouring to subdue them. The music of the Belin” Opera was thought to have been lost all until the year of 2008.
 
Summary

In the last quarter of the 18th Century, a minority of the Slovenian educated population belonging to the more opulent bourgeois circles was more and more aware of the importance of the Slovenian culture and heritage, and of the Slovenian language. In this period of national awakening, followed by the turbulent times of the Franz Joseph Reforms, the First Slovenian Opera came to light. On the libretto written by Anton Feliks Dev, which had been published in the 1780 Pisanice (“pisanice od teh lepeh umetnost”) Almanac, the “Belin” Opera was created by Jakob Franček Zupan, a composer originating from Kamnik, Slovenia. The “Belin” Opera was dedicated to the investiture of the Provincial Duke, the Noble Franz Lamberg, who took up position of the Governor of the Carniola Province on 13 December 1780, only two weeks after the demise of the Empress Maria Theresia. He remained in the Governor’s position for less than two years. The Libretto of the “Belin” Opera, at first sight designed as a fairytale, has a clearly anti-authoritarian note. On an island, three nymphs (Ceres, Pomona and Flora), allegorically representing the Slovenian people, are worshiping the “Belin” God (the ancient Slavonic God of Light and of the Sun). During ritual worship they are attacked by the “North Wind” (Burja, an allegoric image of a tyrant stranger), endeavouring to subdue them to his own worship, instead of Belin’s. The Goddesses fight him, and the North Wind (Burja) in retribution attacks them by lightning, thunder and hail. The North Wind destroys all the plants on the island and devastates the Belin’s Worshiping Altar. Thereupon, Belin descends from the sky in a sunlit chariot and drives away the North Wind (Burja). He revives the island with golden rain and all the vegetation blossoms out and yields heavy crops and fruit again, and the nymphs vow eternal loyalty to him. The “Belin” Opera had been thought lost until the year of 2008, as it had as the First Slovenian Opera last been recorded in 1867 in a list of Slovenian music drama pieces by the baritone opera singer of Europe-wide renown, Mr. Josip Nolli. However, Mr. Nolli at that time disposed only of a part of the Opera (a single act thereof), as he spoke of the Opera as “Operetta in a Single Act by Mr. J. Zupan, the author”. Neither did Nolli know of the printed Libretto, or he would have read in the very Libretto the name of Mr. Dev as the author of the Libretto, and he would have realised that he had not possessed the entire Opera. Thus, he attributed the Opera in its entirety to Mr. Zupan, who had for this very reason been mistakenly cited as a national awakening author by many historians for many years to come. The “Belin” Opera comprises three acts (each including two arias), some recitatives and two overtures. Numerous scenic effects and choreographic details may be inferred from the Libretto notes. They hadcarefully been planned to a degree which makes us conclude that the Opera had been written before the printing of the Libretto, and that the composer and the Libretto writer had harmonised the details prior to Libretto printing. Musical interludes are intertwined with dynamic dramatised recitations in the Old Slovenian dialect that “sing” even without the musical accompaniment, making good use of the consonants, sibilants and postalveolar fricatives. The score of the Opera envisages five vocalists: two soprano singers, an alto singer (the nymphs), a tenor singer (Belin), and a bass voice singer (The North Wind / Burja). The instrumentation is most interesting as well. The Violin I and Violin II and a Viola support the three female voices. The Violone and the Harpsichord provide the musical fluency. In many points, the Harpsichord asserts itself as the virtuoso solo instrument, with the complex but fluent passages in the right hand. The two Clarions and the Timpani (C, G) are solemnly supporting the orchestra, in particular in the inventive effects ofmusical portrayal of the Storm.
Historic sources do not convey any data of a performance of “Belin”, the First Slovenian Opera, possibly due to its anti-Germanic context, as in its early days it may have been censured and withdrawn into oblivion. In the midst of the 19th Century still, Mr. Josip Nolli had lamented the insupportable situation in the Ljubljana theatres, where exclusively performances in the German language had been staged: “Slovenian language was rarely heard on the stage, and even then in the summertime only, so as not to interfere with the German Muse.”. The Slovenian First Baroque Opera is not important for its message only, as, if properly staged so as to convey its uncurtailed style, its overall perfection and supremacy will amaze music lovers and music experts alike.
      (translation Tatjana Šterk)
 _________________________________________________________________
 
Ta članek je avtorsko zaščiten. All rights reserved.
Copyright 2010 Milko Bizjak.

 
 
   
 
=> Do you also want a homepage for free? Then click here! <=